Senzorium je pionir senzorialnega gledališča v Sloveniji. Izhaja iz gledališča, imenovanega Teatro de los Sentidos, ki ga je ustanovil Enrique Vargas, oblikovalec senzorialnega gledališkega jezika.
Senzorialno gledališče uporablja metodo senzorialnega jezika, ki vključuje posebnosti, kot so interaktivnost publike, multisenzorne percepcije ter mednarodno in medkulturno razumljive vsebine. Pri interaktivnosti ne gre za tehnološki način interakcije, pač pa za neposredno in neposredovano komunikacijo med publiko in izvajalci, ki poteka v živo in pri kateri prihaja do vzajemnih povezav med vsemi udeleženimi. Orodja čutnega sporočanja vključujejo tudi vonje, okus in dotik ter publiki omogočajo večji organski potopitveni učinek in izkušnjo. Elementi senzorialnega gledališkega jezika so se rojevali v zadnjih dveh stoletjih, in sicer v poskusih in manifestih pomembnih ustvarjalcev s konca prejšnjega tisočletja.
Senzorium v svojem zadnjem obdobju prenaša senzorialna orodja potopitvenih učinkov tudi na oder in s tem odpira nove možnosti sporočanja v uprizoritveni umetnosti. Svoja znanja in veščine iz gledališke prakse pa prenaša tudi na polja nesnovne kulturne dediščine, vizualne umetnosti, v muzeje, galerije in tudi že v opero. Več čutno sporočanje in predstavljanje umetniških in poučnih vsebin je v 21. stoletju doseglo svoj razmah v svetu in v Evropi. Še posebej se več čutnega sporočanja radi poslužujejo pedagoški in muzejski programi. Senzorium tovrstne prakse izvaja tako v Sloveniji kot v tujini.
SENZORIALNO IN SENZORIČNO
V zadnjem desetletju se je razširila pojavnost SENZORIČNIH dogodkov oz. dogodkov, ki vključujejo vsa čutila. Večinoma gre za avdiovizualne dogodke, intermedijske in VR prireditve, kjer je dogajanje bolj imerzivno. Več čutnost vključuje mnogokrat tudi dotik tekstur ali predmetov, včasih celo kakšen vonj.
Senzorični dogodki so stopili v ospredje tudi zaradi večje dostopnosti za senzorno ovirane osebe. Ko gre za pristope za senzorno ovirane osebe ali mestoma tudi vključevanje dotika ali vonja, govorimo o senzoričnih dogodkih.
SENZORIALNI dogodki prav tako vzpostavljajo več čutne atmosfere, vendar pa je metoda kompleksnejša: vključuje senzorialno dramaturgijo in senzorialno interakcijo s publiko. Le ta je poetična, inkluzivna in podprta z različnimi metodami pripovedi, animacije predmetov, vključuje elemente praznine, tišine in teme, ki so ključni za ponotranjanje izkušenj. Govorimo o izkušnjah in ne avdiovizualnih informacijah ali prezentacijah. Kot orodja pripovedi se vključuje pomen simbolov, ritualov, navad, mitov in arhetipov. Pomemben je kulturni kontekst, v katerem se dogodek razvija in izvaja. Mnogokrat se opiramo na psihološka in antropološka dognanja, kot na vir inspiracije. Včasih se opiramo tudi na metode sinhronicitete in kolektivnega (ne)zavednega, kjer gre za filozofski in ne znanstveni pristop, ki v polju umetnosti odpira in dopušča svobodo interpetacije. Storytelling je pomembno orodje senzorialnega jezika, ki pa se ga lahko izvaja tako na čutni, verbalni ali gibalni ravni. Igra in igrati se je temelj senzorialnega pristopa, ki ustvarja zatočišče za izvajalce in publiko, varen prostor, kjer lahko živimo v vzporedni realnosti. Najpomembnejše orodje senzorialnega jezika je odnos do publike – da je ne vodimo kot sledilce za roko ampak raje po principu wu wei, aktivne neaktivnosti. V publiki želimo prebuditi radovednost, ki je močnejša od strahu. Zaupanje publike temelji na aktivnem poslušanju in polni prisotnosti in senzibilnosti v komunikaciji. Publiki daje moč, da sledi svoji radovednosti kljub neznanim okoliščinam in se prepušča toku dogajanja. Varnost publike, procesa in izvajalcev je osnovni temelj vsakega projekta in je pomembnejša od same zgodbe, umetniškega vtisa in interpretacije. Prizori iščejo poetičnost in lahkotnost v vseh, tudi ironičnih in temačnih kontekstih. Poetike vonja, dotika in zvoka nagovarjajo pogosteje kot vizualne podobe, pomagajo nas odpirati navznoter in vzpostaviti stik s sabo.
Senzorialni jezik gledališče obrača navznoter, obiskovalec ima več svobode pri kreiranju lastnih podob (in ne vsiljenih od režiserja ali koncepta), medtem ko so igralci – prebivalci svojih prizorov in sopotniki pri ustvarjanju notranjega doživljanja obiskovalca.
Senzorialni dogodki so imerzivni in več čutni, doživljajski, medtem kot imerzivni dogodki niso nujno tudi več čutni, poznamo veliko imerzivnih dogodkov, ki so avdiovizualne narave (imerzivne avdiovizualne razstave po svetu).
Barbara Pia Jenič ©1996