Polnočna Margareta

Po motivih romana Mojster in Margareta M. Bulgakova

Poncij Pilat, pesnik Bezdomni, Mojster, Margareta in Frida iščejo svojo odrešitev. Vsak mora skozi lastno temo, kateri botrujeta Woland in maček Behemot, da pride do točke miru. Skupaj z obiskovalci se podajo v nevidni svet prehoda…

 

Koncept in režija: Barbara Pia Jenič
Luč in tehnično vodstvo: Gabriel Hernandez
Scenografija vidnega dela: Ema Kugler
Scenografija in taktilnost nevidnega dela: Barbara Pia Jenič
Glasba: Peter Čajkovski Penko
Oblikovanje zvoka: Samo Jurca in Marko Jurca
Kostumografija: Tatjana Oblak Milčinski
Foto: Urška Boljkovac, Primož Vrhovec
Oblikovanje posterjev: Tina Pavlin
Oblikovanje flajerjev in gledališkega lista: Mirola Šoti
Odnosi z javnostjo: Maša Bojc

Z vami:
Mojster: Jan Bučar
Margareta: Barbara Pia Jenič
Wolland: Urška Bradaškja
Maček Behemot: Manca Dorrer
Poncij Pilat: Barbara Žafran, Gabriel Hernandez alt.
Pesnik Bezdomni: Primož Vrhovec
Frida: Maša Bojc

 

Projekt so podprli: Mestna Občina Ljubljana, Sava Trade d.d, Komunalno Podjetje Ljubljana, Vina Koper, Semenarna Ljubljana, Festival Teden Mladih Kranj, Festival Carniola Kranj

Zahvale: Art center Kranj, Samo Jurca, Marko Jurca, Elform d.o.o., Tina Pavlin, Alan Hranitelj, Prešernovo gledališče Kranj, Klemen Meglič, Nenad Grad Kodeljevo, Jure Grad Kodeljevo

Premiera 12. maj 2005 Kranj
Festival Teden mladih, ponovitve Festival Carniola Kranj,
Ponovitve v Ljubljani: Grad Kodeljevo

MEDIJSKI ODZIVI

…Zaradi črne preveze nad očmi je bilo doživljanje celotne predstave precej subtilno. Ves čas smo morali zaupati nekomu, ki bi lahko bil sam hudič. Bili smo njegovi hlapci, saj nas je vzel pod okrilje in nas vodil po svojih poteh. Čutili smo ga v nežni travi, mokrem pesku, v vonju krompirja, okusu vina in hladu giljotine. Položil nas je v posteljo kot majhne otroke, nas pokril z odejo in poleg nas položil spomine. Nežen dotik njegove dlani je bil pomirjajoč. Kdo je on?

Večen boj, ki poteka v galvi posameznika, je prišel na plano. Sprejeta odločitev in človeška neodločnost sta se srečali in bliskovito trčili druga ob drugo. Zaupanje vase je bilo na kocki…Boj med dobrim in zlom v človeku je doživel svojo 13. ofenzivo, pokol in ponovno rojstvo.

Andreja Okorn, Eorganon

 

 

Senzorialno gledališče je pobarvana samota. Je ustvarjalno gledališče, ki ni le kulturno sporočilo, ampak izkušnja, ki preoblikuje, daje, spreminja. Do poslednjega diha nabito s poetiko. Teme, tišine, samote, prostora, vonja, zvokov, dotikov. Ta tip modernega gledališča se sprva zdi kot nekaj neprecenljivo svežega, novega. A poglobitev prinese spoznanje, da se v senzorialnem gledališču vračamo k praizrazu, k arhetipom doživljanja. Tu se uporablja jezik, ki je toliko star kot človek. In arhetipski spomin. Jedro obstoja; elementarno, vrnitev k sebi. Na naraven način.

….glavna junakinja Margareta s svojo pripovedjo nagovarja obiskovalce (kakor avtor knjige nagovarja bralce), jih vodi do posameznih postojank, kjer se srečujejo liki. Poncij pilat še vedno čaka, da pride Jezus in ga odreši krive obsodbe. V trenutku, ki traja 2000 let, je doumel, sprejel svojo krivdo in poznal, da je bil jezus nedolžen. Maček Behemot igra šah in pije konjak. V knjigi je njegov soigralec Wolland, v labirintu – publika. Šegav je, nabrit. Pa Wolland, da, »bič božji, vzgojni pomočnik boga«. Frida je ženska, ki jo je Margareta postavila predse. Pa jasno, Mojster in Pesnik Bezdomni, oba v umobolnici. Gledalec izkusi, kar je (pri šahu) izbral – kralj gre čez izkušnjo kralja, kmeta čaka izkušnja siromaka. Vse do končnega raja, sočnega zelenja, druženja in vina. Mojster in Margareta sta združena, Mojster nova dobi navdih za svoje delo. Njegovo delo je njegovo poslanstvo.

Nina Kokelj, Nedelo 2. okt.2005

 

 

Gledališče Senzorium je v nekaj letih delovanja ustvarilo prepoznavno estetiko, tako da lahko v vsaki novi predstavi začne nekako in medias res, brez nepotrebnih uvodov in pojasnjevanj. Še bolj pomembno pa je, da si je vzgojilo naklonjeno  občinstvo, s katerim lahko – seveda bolj ali manj – počne, kar hoče /…/ voditi gledalca, ki se svojemu vodniku brez oklevanja prepušča, s prekritimi očmi po porostoru, torej pripeljati ga pravzaprav kamor koli, govorjeno metaforično, čeprav na rob prepada in v sredo pekla, ni kar tako, za to se mora konvencionalna dramska predstava šele potruditi. In njen učinek tudi ni nikdar tako materialen oz. Fizičen, telesen, kot ta v senzorialnem gledališču, kjer gledalec zlasti aradi dejstva, da »ne vidi«, toliko močneje aktivira druge čute..

Blaž Lukan, Delo 23. junij 2005

 

 

 

Is art stil able to arouse personal transformations? Currently, society is filled with visual information which hardly ever penetrates into one’s personal life. Still, performance can be a mystical game bringing up deep personal essences. A decade ago, Senzorium was established. Since then they suprise their audience every year, with new performances, based on one intriguing philosophical or psychological dilemma. Sensory theatre deliberately encourages active participation through all the senses of its spectators. As active participants in any performance, the spectators journey through a labyrinth offering mystical adventures on interior paths and traces of the subconscious…

Uroš Lebar, Slovenian Times, okt. 2005