V ISKANJU SMISLA

 

“Čas epidemije in vojnih razmer v svetu je potegnil na dan mnoge stiske. Kamorkoli se obrnemo, so ljudje izčrpani, utrujeni, ne zmorejo več tega tempa, mnogi izgoreli nimajo niti trenutka zase. Krize so v poslovnih in zasebnih sferah. Vendar so se taka krizna obdobja v zgodovini že pojavljala.  Po vzoru Viktorja Frankla in njegovih del Volja do smisla in drugih smo kreirali dogodek, ki omogoča obiskovalcem soočanje z  vprašanji smisla v okviru različnih režimov in/ali situacij zadnjega stoletja. Dogodek postavlja gledalca v vlogo iskalca in preizkuševalca   izbranih pristopov osmišljanja nesmislov. Dogodek je imerzivna, več čutna pripoved, sestavljena iz fragmentov dokumentarnih uvidov o možnih smislih bivanja.

Četudi je mladost norost, ali je zmožna tudi modrosti? Ali je jabolko spoznanja dobrega in zla res tisti greh, ki temni nebo osivelih jezdecev življenja?

Vsi stojimo v blatu, pravi Oscar Wild, le da nekateri gledamo v zvezde. Tudi Viktor Frankl je gledal daleč in globoko v neskončnost lepot duha, ki napajajo naše vodnjake s spomini, upi, vizijami, lepoto in umetnostjo.

Dogodek zrcali iskanje, preizpraševanje in razmislek na gladini čutnega, pri čemer se zgodba nenehno presnavlja v več čutno izkušnjo, ki naslavlja in se dotika tanke meje med duhovnim, sanjskim, domišljijskim in dokumentarnim, začinjeno s spoznanji o smislu. Slednjega iščemo vse življenje v ponavljajočih se ciklih, vedno znova jih odstiramo iz večplastne temne materije usedlin preteklosti. Smer podajanja izkušnje ni enoznačna, je skupna zavest, ki sproža čutne zaznave in miselne uvide v različnih fizičnih kontekstih.

To ni dogodek, ki bi obiskovalca postavljal pred razne izzive in dvigoval njegov nivo adrenalina, ni dogodek, ki bi želel šokirati in kričati. To je dogodek, ki je ustvarjen po meri človeka in za človeka. Tako na čutni kot na pripovedni ravni nudi trenutke biti; lahko zaslišimo svoj odzven na dogajanje. Umetnost je lahko tudi zdravilo za ranjenost duše, zatočišče, ovito v tančice mistike, lepote, celo transcendence.”      Barbara Pia Jenič

 

Ljubljana, 10. in 11. december 2023, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

REFLEKSIJE OBISKOVALCEV

  • Človeški odnosi so vse, kar imamo. na koncu dneva bogastvo predstavljajo izkušnje in spomini. v času, ko je globalno malo prostora za optimizem, je topel opomnik, da je smiselno vlagati v odnose. predstava Iskanje smisla je odlično darilo za podaritev časa samemu sebi, le postoj v brzečem vsakdanu in razmislek o – smislu. zame je opomnik na hvaležnost.
  • V drobnih doživljajih lepo povzete bivanjske teme. Zelo me veseli, da se ljudje še naprej aktivno sprašujemo o smislu, o tem, kar nas združuje, kar je večno, dar na s dela ljudi.
  • Celotno izkušnjo bi lahko opazovala ure in ure a je ne bom. Raje z eno besedo. Včasih pove več. NAVDIHUJOČE.
  • Vsi potrebujemo iskrenost, varnost, zaupanje in veliko objemov. Hvala.
  • Tudi jaz sem oseba odnosov in mislim, da topli odnosi gradijo človečnost in dajejo upanje. Všeč mi je pripovedovanje zgodb, saj te ponese v druge svetove in ti spremeni pogled na svet, na vsakdan, na relacije med ljudmi.
  • Čudovito, Senzorium me še nikoli ni razočaral. Vsakič mislim, da sem pa zdaj videla že vse in dlje od tega ne gre, ampak gre. Domov odhajam z veliko novih odprtih vprašanj v mislih in vesela, da sem se spet prepustila temu vsakokrat enkratnemu doživetju. Vsaka postaja je zgodba zase, vsak pripovedovalec svoj mikrokozmos. Vsi se povežejo v en univerzum in lepo je biti enkratni popotnik po tem lepem naselju občutkov, idej in človeštva.
  • Vedno znova se nekaj v meni prebudi. Nekaj kar že dolgo ni ali se še sploh ni. Punci s kruhom bi spekla svojega. Punco z zgodbo o izgubi prijateljice bi objela. Punci iz zvezdnatega neba bi povedala, da bo nekoč na ladji dočakala svojo zgodbo z otroci in filozofiranjem. Fantu z nasiljem bi povedala, da ga čutim, da ni edini in da skupaj spreminjamo svet na bolje. Fantu z violini, kako čudovito potegne v svoj svet. Rada prihajam, rada čutim. Živi Senzorium!
  • Hvala za opomin, da je za bistvo življenja treba tudi kaj narediti. Odnose je treba negovat in ohranjat, prevečkrat samo jamramo kako nam je težko in premalo naredimo, da bi bilo drugače.
  • Drugače. Kot vedno pri Pii Barbari. Ne veš, kaj pričakovat. Nežnost in nasilje, spomini, sedanjost. Na koncu pa zmagata kruh in pošten dolenjski cviček. In torta. Alenka
  • Hvaležna sem, da ste (nas) me znova opomnili, kaj v življenju zares šteje. Pristni odnosi, topli objemi, mirne misli. Ljudje z velikim srcem in zasanjani spomini na drobne trenutke življenja, ki življenju dajejo bistvo.
  • Hvaležen sem za spomin. Hvaležen sem za varnost. Hvaležen sem za umetnost. Hvaležen sem za sorodno dušo. Hvaležen sem za mojo skupnost. Hvaležen sem za ljudi, ki nam omogočajo tovrstne izkušnje.
  • Lepo prikazano, povedano in doživeto.
  • Hvala pogumnim mladim pripovedovalcem. Nekaj več vem o sebi. Hvala tudi luku za presenečenje, prav to – presenečenje, je/bo razmislek poglobilo. Hvala za nocojšnjo skupnost. Tina.
  • Čudovito. Prehitro. Pustite mi čutiti, prosim, počakajte vsaj, da se skladba konča. Zelo sem hvaležna za opomnik na to, kaj je pomembno. Otožna, ker mi tega manjka. Pomirjeno, ko vem, da to ne pomeni, da tega ni. Hvala.
  • Sprašujem se ali so te zgodbe res doživeli tisti, ki jih v predstavi pripovedujejo. Kljub temu, da dekle ni sama spekla kruha in da mladenič ni imel razbitega nosa, ni pomembno, nekdo jih je vendarle napisal in še pred tem doživel. To se vidi. Interpretirane so bile vrhunsko in vsebina izbrana. Točno o teh vprašanjih danes razmišljamo sami pri sebi. Ja imam prijatelja, s katerim bi bila cel dan v praznini, vendar samo v digitalnem svetu. Zavedam se , ja, da v skupnosti moramo živeti, a svet gre v samoto. Nasilje se vriva v besede, ljudje, zlasti moški, se radikalizirajo. In umetnost, vsaj zame, ostaja tista, ki me inspirira, napaja, nekoč je verjetno to bila vera. Hvala.
  • Resnica, kar koli naj bi to pomenilo, je zame v razpokah. Za mozaik zgodb, misli in občutkov me je spomnil na to, kej meni pomeni umetnost. Iskanje smisla , resnice in podobnih izrazov v razpokah. Hvala!
  • Zelo lepo popotovanje. Všeč mi je drugačna raba prostora, nežna povabila k različnim izkušnjam, pogovor. Vmes sem »srečala« (skozi izkušnjo) veliko ljudi, ki jih poznam in se spomnila mnogih stvari, ki sem jih že doživela. Vse je šlo skozme mirno, lepo, tekoče. Želim si, da bi se več ljudi »potapljajo« v taka doživetja. Da si potem lahko v miru povemo stvari, da se čutimo in enostavno smo.
  • Spomini so večnost. Ljubezen in živalski ples. Življenje je norišnica, norec pa človek, ki se ne ustavi in odživi svoj ples. Čuti, ljubi, deli!!! Čuti! Kdo si? Čutiš? Ljubezen!
  • Predstava je zelo dobra z mlajše obiskovalce. Najstnike. Drugače ste fajn!
  • Preplet osebnih zgodb, občutij. Z univerzalnimi – na videz nerešljivimi – večnimi vprašanji, in dejstvo, da se o tem ne sprašuješ samo pomirja. Povabili so nas blizu. Subtilno, nežno in nepretenciozno. Iskreno. Tako kot čutijo in mislijo. In to je najdragocenejše.
  • Pet zgodb. Pet iztočnic z različno iztočnico usmerjanja misli in razmislekov o sebi. Kje sem jaz v vsem tem, kaj jaz mislim o tem, ali občutim podobno / isto? Zgodbe, ki vzpodbudijo občutke, razmišljanje in upam, da tudi premike. Do zvezd.
  • Predstava odpira tematike vsakdana, tematike, ki se sigurno dotikajo vseh. Tematik, ki so se dotaknile vsakega od nas ne glede n življenje, ki ga živimo. O skupnosti, odnosih, o nas samih in o smislu. O tematikah, ki jih odrasli, raje odrinemo na stran in pozabimo, da za nami prihajajo generacije z istimi vprašanji, potrebami itd.…
  • Prijetna vpeljava podoživljanja človekovih spominov, včasih pozabljenih, a vselej vrednih življenja.
  • Predstava osvetli veliko misli in vprašanj, ki so dnevno nekje v ozadju hitrega življenja, ampak ravno zaradi tempa vsakdanjika po navadi ne pridejo v ospredje. Zato je to ena od lepih priložnosti, da se lahko v družbi kolektivnih zgodb v tišini posvetiš tudi svojim. Med predstavo sem se spomnila na nekaj utrinkov in tega leta, ki je bilo zame prelomno.  Vesela sem, da sem jih lahko uspela osvetliti v takem kontekstu. Hvala.
  • Kot deček sem si želel pozornosti izobraženega strica. Vedel sem, da je klasična glasba ključ. Nadvse sem se trudil vzljubiti njegove favorite, a zaman. Potem sem odkril Dvorzakov Largo. »Moja« vojna je bila Durfur. Doživljal sem praznino vso pot po Afriki in se dokončno sesul med obiskom cerkve v Ruandi, kjer je nekdo otroško lobanjo raztreščil ob steno. Prvič sem doživel halucinacijo, krike otrok, kot bi se ujeli v prostoru za vedno. Praznina je ostala, a je vsako leto manjša. Osamljen si vedno v družbi. Tudi s tem, s katerim si osamljen, lahko stkeš pristen odnos. Saj ta oseba ni kriva, da iščeš. Lahko pa ti da nekaj nepoznanega.  Ko sem se preselil na novo ulico, sem dobil občutek, da bi ta ulica lahko bila skupnost. Kako še nisem odkril. Skupnost, tista geografska, je ta, ki daje varnost (ljudje so vstopili v sobo in misel je pobegnila), a zahteva duhovni dolg, ki ga nihče več ne želi, zato se zapremo za svoja vrata, varni pred neudobjem naključnih nesreč. Policaji so bili izrečeni v sobi.  Kot bi to bila zgodba o meni. Kot bi bilo nekaj posebnega, samo zame. A je nekaj vsakdanjega. Zgodbe vseh nas, ki smo si enaki, če na nas pogledaš z roba vesolja in večnosti. Pikica trenutka, tako polna zgodb.

Zgodbe so avtorske in po motivih resničnih dogodkov

Banalnost zla: Peter Alojzij Marn, AGRFT

Skupnost: Mija Kramar

Praznina, vojne: Amika Zoja Jelić

Spomini: Lana Traven

Glasba, umetnost, lepota trenutka: Jurij Dović

Avtorski koncept, režija, priredba in več čutna okolja: Barbara Pia Jenič

Priredba zvočne podobe: Peter Penko

Tehnična pomoč in dežurstvo: Bat* man

MARIBOR Festival Borštnikovo srečanje, Mlado gledališče, 22. in 23. maj, Kibla Portal

 

REFLEKSIJE OBISKOVALCEV  – Festival Borštnikovo srečanje, Mlado gledališče, 22. in 23. maj 2023

  • Potovanje po zavesti, po spominu je bilo terapevtsko. Pomirjujoče. Čustveno in prijetno. Potrebujemo dobroto vseh nas!
  • Moji občutki so predvse4m zmedeni, ganljivi, po resnici povedano, kaj takega nikoli nisem pričakovala. Z vsakim človekom sem se povezala, čeprav jih ne poznam, vživela sem se v njihove občutke, 0bčutenja. Vsak od njih mi je dal misliti. Vsak mi je postavil vprašanje, o katerem se bom spraševala še dolgo. Všeč mi je, da so nam dali misliti o takšnih vsakdanjih stvareh, ki so mogoče za nas samoumevne. Mislim, da  bi to morali izkusiti vsi ljudje in to ne samo enkrat. Hvala vam!
  • Skozi predstavo sem začel razmišljati o sebi in moji povezanosti s svetom. Dojel sem, da če se bi ljudje malo potrudili ter odprli drugim, bi vsem bilo lepše. Dobival sem občutke samorefleksije ter na trenutke doživel notranji mir.
  • Celotna zadeva mi je odprla oči in mi dala vse po čemer sem vedno hrepenela, torej občutek da nisem sama in edina, ki jo skrbijo stvari v svetu o katerih se en govori. V meni je prevladal nek mir in ne želim si, da se to konča. Definitivno bi poslušala vse te zgodbe znova in znova. Toplina, ki sem jo začutila je nepopisna.
  • Hvala za to neverjetno izkušnjo. Hvala da ste mi odprli pogled na svet.!
  • Drugačen pristop, bolj oseben, zato toliko bolj udaren. Všeč mi je bilo, da so mladi pripovedovali svoje zgodbe in se nam na drugačni ravni približali. Dali ste mi misliti, dotaknili (mali koraki, skupaj spreminjamo svet) ste se me! Hvala.
  • Predstava je bila odlična. Všeč mi je, da se igralec dejansko ukvarja z gledalcem in je gledalec zelo blizu tako fizično kot psihično. Super je, da je zgodba razdeljena na več zgodb. Zaradi udobnih sedežev se tudi lažje počutim domače.  Čestitke igralcem, režiserju, scenografiji in vsem ostalim sodelujočim v projektu.
  • Zdelo se mi je zelo zanimivo, na vsaki postaji smo se poglobili v določeno temo in se o njej pogovorili, všeč mi je bilo , da so bili predstavljeni dogodki iz življenj ljudi. Lepo mi je bilo tudi to, da smo vmes poslušali glasbo in tudi mi sodelovali pri pogovorih.
  • Malo emotional, na bom lagala. Zvenelo je, kot moji možgani, ko odtavam nekam, sploh ni pomembno kam, samo da stran. Spomnila sem se nekaterih svojih spominov iz otroštva, tudi zaradi temnih prostor5ov kot tudi družinskih zgodb. Zaradi teme sem se spraševala po izhodu, dokler nisem ugotovila, da izhoda ne rabim. Vdih, izdih. Prepustila sem se. Da, na tem svetu imam svojo osebo. Oče mi ni nikoli pripovedoval zgodb3e ob zve3zdah. In iskrene skupnosti še obstajajo. Jaz še obstajam. Lp.
  • Moji občutki so bili zelo mešani. Zaznala sem tudi , da je bil vonj v vsaki sobi drugačen. Najbolj se me je dotaknila zgodba dekleta, ki je govorila o svoji nekdanji najboljši prijateljici, saj sem se skoraj poistovetila z njeno zgodbo…. Čisto vsaka zgodba se me je (nepričakovano) dotaknila. Še vedno sem navdušena. Mislim, da bi več ljudi moralo slišati te zgodbe. Veliko ljudi bi se nad njimi zamislilo. Tudi zgodba o skupnosti in pripadnosti se mi je zdela zelo pomembna, še posebej za ljudi iz mesta.
  • Izjemno domiselna in dovršena predstava. Čestitke! Vsak pripovedovalec se me je dotaknil s svojo zgodbo. Vsak prostor, vsaka soba, vonji, zvoki so me ponesli v neko novo atmosfero. Pripovedi so mi odprle oči za kakšne pozabljene dileme (skupnost, pomoč) ali v meni vzbudile nostalgijo. Čestitke ekipi še enkrat!
  • Performance je v meni vzbudil željo in potrebo po razmišljanju. Veliko obravnavanih tematik je takih o katerih bi se bilo potrebno pogovarjati pogosteje. Hvala za predstavo, ki stimulira vsa čutila.
  • Uživala sem vsak trenutek in poskušala tudi sama spregovoriti o stvareh ki me mučijo in za katere menim, da so tabu; ter s tem poskušala ozavestiti ljudi o problemih današnjega sveta.
  • Pozitivno presenečena sem nad celostno idejo in izvedbo, saj na začetku nisem vedela kaj naj pričakujem. Koncept mi je bil zelo všeč, bila sem tudi prvič del nekega takega performanca. Menim, da bi bilo dobro, da se take zgodbe in teme morajo še bolj razširiti v svetu in družbi.
  • Hvala vam za veliko solz… <3
  • Veliko razmišljam o odtujenosti med ljudmi in odtujenosti od sebe, individualnosti, tekmovalnosti in sovraštvu, ki ga kreira kapitalizem. Iskreno me je strah za našo prihodnost, ker ni več nobenega občutka, sledimo nečemu brez avtoritete, pustimo se voditi brez cilja in živimo prehitro, da bi se zavedali sebe, svojih čustev in sveta. Vse predstavitve so me pritegnile, pustile svoj močen vtis, sigurno jih bom še nekaj časa nosila s sabo in o njih razmišljala. Več bi se rada posvetila temi o banalnosti zla, saj do sedaj še nisem imela dobrega razmisleka o njej. Želela bi se vrniti sem. Se snidemo čimprej.
  • Priznati moram, da nisem največja oboževalka umetnosti oz. si zanjo pogosto ne vzamem dovolj časa, ampak današnja predstava me je brez olepševanja navdušila in bi jo z veseljem pogledala še najmanj enkrat. Navdušena sem nad prav vsemi pripovedovalci, ki so v meni vzbudili vse možne emocije. Vse od obilo joka, do smeha in občudovanja. Skozi predstave sem razmišljala o dogodkih, ki so se mi zgodili v življenju in jih povezovala z dogodki pripovedovalcev. Mislim, da je ena odlična stvar, da sem vse emocije še bolj podoživela, ta različnost prostorov in vonjev v prostorih. Sem se pa cel čas spraševala ali so vse te zgodbe3 bile resnične. Mislim, da te predstave čisto iskreno še dolgo ne bom pozabila in bom še nekaj časa razmišljala o vseh emocijah in vsem slišanem.
  • Veliko različnih motivov. Skozi predstavo se obrneš nazaj v svoje življenje, pot ki si jo že prehodil. Mogoče tudi spoznaš, da si kaj v življenju storil narobe. Ali pa prav. Veliko imam tudi vprašanj, nasploh o svetu, ki so se mi porodila ob sprehodu skozi dogodek. Človeštvo se nedvoumno spreminja na slabše. Sploh več ne znamo ceniti majhnih trenutkov, ko smo z ljubljeno osebo. Vse kar imamo nam je postalo samoumevno. Ne zavedamo se več vrednosti življenja, ljubezni; ljudi , ki nas imajo radi.
  • Zelo dobra, družbeno kritična predstava. Zelo mi je všeč, da izpostavlja tematike in probleme, s katerimi se vsi srečujemo, vendar s o njih zelo malo oz. premalo govori. Naša podzavest in mišljenje pripravi do tega, da se začnemo spraševati o teh stvareh in jih tudi sami podoživimo oz razmišljamo o njih. Tudi glasba je zelo sproščujoča in človeka skoraj da spravi v trans. Tudi prostori so zelo intimni in se v njih počutim zelo sproščeno. Pripravijo me do samorefleksije.

 

  • Posebna izkušnja. Na dan so privreli stari spomini, občutki, vonjave predvsem iz otroštva, mladosti. Spomini, ki so bili že skoraj pozabljeni. Vrednote, ki smo jih negovali nekoč, danes v tem tempu življenja pa so izgubljene. Pomembno se je ustaviti in to ponovno podoživeti, oživiti. Hvala za to izkušnjo.
  • Mislimo, da smo samozadostni, vendar šele tako dolgo, dokler se nam ne zgodi kaj, česar ne moremo rešiti sami. Tedaj ugotovimo, da smo sami premalo.
  • Izjemen dogodek – umiritev, izčiščenje, lepota, prostor za jasno misel. Ključna vsebina sedanjega časa. Toliko bolj vredna skoz perspektivo mladega človeka. Kakšna skrb, nežnost, a neomajna pozornost. Hvala.
  • HVALA! Hvala za izkušnjo. Hvala za mir. Hvala za besede, izrečene in tiste med vrsticami. Hvala za občutke. Hvala za nagovarjanje nas, katerih glavni jezik sporazumevanja so besede. Preprosto hvala! Vem in zavedam se, da je vse premišljeno, narejeno do potankosti, izdelano, preizkušeno in vodeno skozi celoten ustvarjalen proces, a hkrati deluje vse tako domače, resnično, iskreno… Še zadnjič hvala za občutek miru v podivjanem svetu, občutek povezanosti v individualnem svetu in občutek pomembnosti v svetu, kjer (žal) ne znamo več ceniti in uživati v tistih drobnih,. Najbolj magičnih stvareh in trenutkih. HVALA!
  • Sedanjost nas je prenesla v preteklost, spomine in nostalgije, še bolj nazaj od nas samih, skozi nedopustnost zatiskanja oči smo pristali pod nebom večnosti; ta čisto majhen trenutek, ki smo mi, krajši od utrinka, neznaten in nepomemben, a nujen, da je svet, tak kot je. Čeprav neznatno kratki, smo tukaj od zmeraj in nikoli nas zares ne bo več, kar čutimo  – sami in skupaj. Hvala ustvarjalcem za spo – in opo- mine.
  • Edinstveno potovanje, ki je prehitro minilo. Lahko bi trajalo in trajalo… in saj bo šlo z mano domov …. Spremljalo me bo. V bistvu me bo celo vzpodbudilo, da kaj naredim, da kaj spremenim. Nekaj, kar bi že morala početi, dokler še lahko. Enkrat je prepozno. Tukaj in zdaj smo. Zadaj živimo.

NOVO MESTO, Knjižnica Milana Jarca 25. in 26. marec in 8. in 9. april

 

REFLEKSIJE OBISKOVALCEV
  • Počutim se, kot da nisem imela priložnosti imeti brezskrbno mladost, tako o kateri je govorila »deklica z zvezdami«. Čutim to frustracijo o kateri je govorila »deklica s slikami iz vojne«, ki si želi imeti »bedaste« krize in “boy troubles. Pa zgolj neko toplino. Počutim se kot da takoj, ko sem stopila/se vstala sem dobila odgovornost, – za druge, za njihova čustva, zase. Ni pa nihče prevzel odgovornosti zame. Tako sem si vedno želela skupnosti, ki bi me sprejemala in imela rada, in ki mi ne bi dajala odgovornosti. Tudi danes vsak dan samo odgovornost, odgovornost in še enkrat odgovornost! Nimam časa, da bi pila kavo in se pogovarjala v noč. Pa to pogrešam. Po predstavi absolutno čutim vse. Bolečino, ljubosumje, žalost , pa tudi srečo, da imam nekoga, ki je zgolj moj. Hvala.
  • Sem mislil, da je mladina podlegla sodobnim principom, ki jih vodi kapital in želja po vedno več in več. Na srečo sem se motil. Bravo naši!!!!!
  • Kaj reči po tem potovanju, ki odpira srce, da pokukaš v zgodbe, kjer se srečamo, pa naj bo to babičin kruh in obračanje sena ali Dvoršakova plošča, dedijev spomin. Ta okenca srca, čutenja, prisotnost, mladost, odpirajo vprašanje: KAM GRE MOJ ČAS? Ali je to smisel? Je za vsako generacijo drug smisel? Hrepenenje odpira, hrepenenje, da bi lahko kot dedi sdela na trgu in ure pila kavo, medtem, ko ljudje hodijo mimo, medtem, ko se obrača čas; ta čas med prej in sedaj ostaja podoben. Bolj ko sem tu prisotna. Hvala za to čudovito potovanje k srcu. K smislu. Biti z bolečino hrepenenjem, vprašanji. Velika noč. Suzana.
  • Čudovito, odprto, lepo. Primeri spomina, tako odprto in jasno. Prizori pred očmi, so bili tako živi kot da bi se zgodili včeraj. Zavedanje bistva. Ljubezen. Ljubezen. Prijateljstvo. To je smisel. Imeti rad. Spomini ne zbledijo, pokažejo se v pravem trenutku. Za kratek čas se morda kam skrijejo. Zavest je večna. Občutki pa ostajajo v telesu. Lepota. Lepota. Lepota. Gledati. Videti. Občutiti. Čutiti. Doživeti. Vse to je smisel.
  • Zdelo se mi je, da je predstava odprla pri meni zanimivih tem (pomembnost spominov, potreba po kvalitetnih toplih odnosih, pomembnost skupnosti, vpliv predhodnih generacij, vprašanje zlobe), bi pa rabila mogoče par minut več za razmislek ali pogovor o vsaki temi. Všeč mi je bila postavitev. Všeč so mi bile osebne zgradbe, ki so jih delili igralci.
  • Današnje misli in pripovedi so mi bile zelo všeč in so se me dotaknile. Še posebej pri prvi skupini, ko sem razmišljala o njegovi zgodbi, ker je dedkom isto ime. Mislim, da bom po današnjih pogovorih, pripovedih in deljenih misli drugače gledala na svet in na ljudi. … Spoznala sem tudi, da imam zraven sebe najboljšo osebo in družino za katero sem hvaležna …
  • Konceptualno je predstava zelo lepa zastavljena, ponudi veliko možnosti za samorefleksijo, za nastavljanje ogledala sebi, družbi, lastnim odnosom do sveta in družine. Veseli me videti aktivne mlade na področju umetnosti, sploh pa v takšni izvirni zasedba, s takšno zastavljeno vizijo. Samo tako naprej!
  • Vau, take predstave še nisem doživela. Drugače. Pestro. Vznemirljivo. Nepričakovano. Pohvale mladim igralcem, upam, da so bile to njihove zgodbe, saj so bile doživeto odigrane. Ambient super. Spreminjanje prizorišč tudi. Odlično. Hvala.
  • Spoštovani! Zelo mi je bilo všeč. Sproščeno, globoko, edinstveno. Sem mnenja, da takšnih dogodkov močno primanjkuje v našem prostoru. Všeč mi je tudi razmišljanje o skepsi nenehnih pritiskov in vedno višjih ciljev. To, da si dovolimo biti tudi srečni, zadovoljni; ne pa samo uspešni in nikoli dosegljivi cilji.
  • Klasična koncepcija svobode: naša svobode je omejena s svobodo drugega. Ignoranca preide v zlo, ko s tem škodujemo nekomu drugemu.
  • Spet se je zgodilo, da se je neko obdobje mojega življenja obarvalo v neke filozofske kontekste in da so mi pri tem pomagali neki random eventi v mojem življenj in to se je zgodilo tudi danes s to predstavo. Hvala, ker ste mi pomagali razrešit še eno filozofsko – razmišljujoče obdobje in me spodbudili k še globljemu premlevanju vsega.
  • Nisem pričakovala tega niti približno. Zadnji dan sem se odločila, da grem na to predstavo in mislim, da bi zelo obžalovala, če ne bi šla. Kot je rekel en iskalec smisla, da se premalokrat sedemo in samo smo, zdaj sem se počutila točno tako. Da se lahko zatopim v misli in samo sem. Vse bi lahko poslušala še neštetokrat in hvala za občutek varnosti ob vas. Upam, da bo še takšnih dogodkov, ker definitivno pridem.
  • Hvala vam za organizacijo takega projekta, za deljenje vaših misli, strahov, razmišljanj. Taka dejanja nas spravljajo v skupnost, povezujejo. Hvala vam, da sem bil del tega.
  • Pet zgodb, pet postaj, pet smislov. .. ena čudovita izkušnja za vsakega iskalca.
  • Par lepih vinjet čudovito barvnega otroštva in spominov
  • Praktično presunljivo, raznoliko, v srce segajoče. Takah hrana za dušo. Zvala vsem pripovedovalcem, prav sak je prinesel nekaj posebnega v ta splet zgodb.
  • Spoštovani vsi, ki ste pripravili ta večer. Globok poklon. Ganjena sem bila ob vaših zgodbah. Sem generacija, ki navadno nagovarja mlade in soljudi s temi vsebinami. Danes, ko pa so bili to glasovi vas, mladih ljudi , se mi je prikradla misel: »Še je upanje … » širite naprej, navdušujte in bodite sled v življenju ljudi. Iz srca hvala. Irena.
  • Predstava je podana na zelo inovativen, izviren način. Poslušalcu/gledalcu predstavljeno problematiko približa in da misliti.
  • Mija zelo lepo govori zgodbe. Zelo lep ambient.
  • Brez korenin ni kril. Povezanost. Človek brez zgodbe ni človek. Bit – postajati- se spominjati- o-srečevati- minevati.
  • Preprostost diha- vdih- izdih. Čistost. Čistost srca. Lepota. Videti. Spregledati. Hvala za čuten, iskren večer. Ljubezen.
  • Zdi se mi, da bom veliko teh misli nosila s sabo in me bodo velikokrat usmerjale v življenju. Oblika predstave mi je bila zelo všeč, saj je dajala zaseben občutek, kot da si v sobi sam s pripovedovalcem in se samo z njim pogovarjaš.
  • Uau…. Res uau!!! Izvrstna predstava, izvrstno pripovedovanje. Res je, da sem si predstavo predstavlja na čisto drugačen način, vendar ta je bila super… nekaj posebnega. Vsa ta pripovedovanja in uprizarjanja ti dajo res misliti kdo sploh si in če lahko kaj spremeniš… vendar v današnjem svetu…kako? Smo le navadni ljudje, ki posnemamo drug drugega in »buljimo« v ekrane. Res se sploh ne znamo več družit in stopiti skupaj. Še in še bi lahko našteval, ampak mislim, da so vaše besede povedale vse. Res, vsi nastopajoči, BRAVO!
  • Včasih se ne zavedam, kako oddaljena sem od same sebe. Ta predstava je v meni prebudila čustva in vprašanja, ki si jih že dolgo nisem dovolila čutit. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala mojo hvaležnost za vas.
  • Odlična predstava. Človeku da misliti o različnih scenarijih in dogodkih življenja. V sodobnem svetu hitimo naprej in si ne damo časa, da bi čutili, da bi premislili in se prepustili situacija le za moment. Prestava te prišli, da si vzameš trenutek in razmisliš. Povedane zgodbe in odprta vprašanja z lahkoto primerjaš z drugačnimi dogodki in jih navežeš na svoje življenje. Vsi pripovedovalci so se izjemno odrezali, zelo navdušena nad vizualnimi in slušnimi efekti.
  • Globoka predstava, ki seže do srca. Monolog Amike. Zvočni učinki so bili neverjetni..
  • Zelo prijetno sem se počutila, sproščeno, domače. Dotaknile so se me nekatere vaše misli – zelo globoke, smiselne – »Bojim se skupnosti, v kateri vlada prepričanje, da posameznik/človek zmore vse sam.« Način stika s publiko oz. uprizoritev je nekaj posebnega – čestitke. Ambient knjižnice je idealen za tovrstno uprizoritev. Veselim se vaše naslednje predstave.
  • Spoštovana Barbara Pia Jenič. Po dolgih letih sem bila spet na vaši predstavi in nedvomno ste moja najljubša režiserka. Prepričale ste me že z »Mestom tišine« in »Labirintom«. V iskanju smisla je še ena ganljiva predstav, ki me je navdihnila. Bravo. Prosim, še kdaj. Vse spoštovanje.
  • Iskrene čestitke in res poklon za čudovito predstavo. Predstavo o življenju, predvsem o smiselnosti življenja. Iskrene čestitke režiserki za tako poučno in v smisel življenja usmerjeno predstavo. Iskrene čestitke vsem »igralcem« (z namenom v navednicah, saj ste bili vsi zelo avtentični in pustili sporočilo o iskanju smisla v življenju). Moje zaznave o iskanju smisla v življenju ste potrdili, predvsem v tem delu, da je smisel povezanost s sočlovekom in podpira, že samo podpora s prisotnostjo, poslušanjem, razumevanjem in brez obsojanja. Še enkrat iskrene čestitke. srečno in še veliko ponovitev in nadgradenj.
  • Predstava mi je bila zelo všeč: zelo iskrena, preprosta a z močnimi življenjskimi resnicami in takimi, ki bolijo in takšnimi, ki osvobajajo. Razumela sem jo predvsem kot klic sodobnega človeka na pomoč! Kako prebuditi otopelo skupnost, da sploh vidi, kaj se dogaja okrog nas? Rešitev je v zaupanju, spoštovanju, ljubezni med ljudmi.
  • Po tej predstavi se vprašaš, če so stvari, ki jih počnemo prave in zakaj počnemo stvari, ki jih želimo opustiti, a se vsakič znova vračamo k njim. Zakaj ne znamo stopiti izven temeljev, ki smo si jih zastavili? Zakaj?
  • Zelo pozitivno presenečena nad predstavo ! zelo mi je žal, da se je že končalo, ker bi še kar poslušala. Super in bravo za tako mlade pripovedovalce. Premalokrat so slišani in jih poslušamo.
  • Vtis je dober. Veliko boljši od sprva pričakovanega. Zdelo se mi je zanimivo, poučno, saj so vsi govorili iz izkušenj in ni bila le neka na pamet naučena igra brez smisla.
  • Zelo mi je bil všeč koncept bolj osebnega pristopa. Prekrasen ambient knjižnice, različni mladi ljudje vsak s svojo dušo, srcem, osebo, zgodbo, razmišljanjem, usodo… čestitam!!!
  • Vesela sem da nekdo spregovori o takih občutkih. Počutila sem se, kot da me končno nekdo razumel mislim, da se mora še več pogovarjat o teh specifičnih občutkih, ki jih občutimo vsak dan.
  • Zanimive predstave je potrebno najprej prespati.
  • Vem, da je »svet u k… « kot pravi moj prijatelj iz mladosti, vendar bo kmalu boljše. Ljudje se začenjamo zavedati pomena osebne odgovornosti in začenjamo spreminjati se be in svojo okolico.
  • Dialog je ključ za razumevanje svojega bistva. Biti sam s sabo in se povezati s sorodnimi dušami nam olajša obstoj tukaj in zdaj. Obstoj. Dihaj. Objemi ljudi. Ljubi in uživaj vsak dan. Hvala za vpogled in razmislek.
  • Noro dobra prestava. Vredna ogleda. Vse kar je bilo slišano je res. To bi moral videti ozl slišati vsak. Kako je vse resnično. Škoda, da ni več tako, kot je bilo včasih. Upam, da si to predstavo ogleda čim več ljudi. In upam na boljše čase, čase kot so bili. Bravo.
  • Življenje je eno samo, zato ga je treba jemati silno resno. Z današnjo predstavo, ste nam ponudili razmislek o tem, kako naj ga živimo in ga obliku
  • Ideja predstave mi je vsekakor zelo zanimiva, začeli smo s temo kolektiva in njegove zlorabe in potem pomikali k bolj osebnemu, lastnim doživljanjem, družinsko zgodovini, osebnim spominom in vsaka od tem je v nas prebujala spomin na lastne izkušnje. Ter pustila vtis, ki nam bo dal misliti še naprej.
  • Predstava mi je dala čas za razmislek o stvareh , ki jih želim spremeniti v pozitivnem smislu…
  • Malo drugačna predstava. Odlično! Navdušena sem nad mladimi, da kljub vihravim letom najdejo smisel in voljo! Iskrene čestitke in pogumno naprej!
  • Čudovite zgodbe. Všeč mi je, kako mladi razmišljate. Začutila sem kako prije3tne osebe ste in polni sočutja. In kako čudovito pripove3dujete zgodbe. Všeč so mi bile vaše zgodbe in so mi vsaka posebej vzbudile lepa in tudi manj lepa občutja, spomine. Hvala za čudovit večer.
  • Meni je žal, da imate mladi slabe izkušnje z odraslimi. Jaz vidim otroke kot nedolžna bitja, ko pa odrastejo se pa zaradi krivic, ki jih doživijo s strani odraslih tudi sami spremenijo. Predstava mi je dala misliti.
  • Čestitke vsem akterjem in režiserki,. Res »smiselna« spodbuda k razmišljanju o smislu.
  • To je prva misel, ki se mi porodi po tej predstavi. Upanje in optimizem. Umetnost pove mnogo več, kot marsikateri članek, strokovni ali poljudni. Želim si, da bi bilo več takih predstav videnih in slišanih. Čestitam vam. Zajeli ste bistvo, katerega smo uspeli slišati in dojeti. Optimizem zato, ker ste našli način ozaveščanja, ki seže v srce.
  • Zaradi manjših skupin se mi zdi izkušnja bolj intimna. Tudi samo premikanje po različnih prostorih je dodalo interaktivnosti in sami izkušnji predstave. Zdi se mi, da je sama predstava z malo povedanega vzbudila razmišljanje o veliko stvareh, že med gledalci in pri vsakem posamezniku, bi zelo pohvalila vse igralce3, saj je bilo to nekaj, česar nisem pričakovala.
  • Doživeto. Čarobno. Bujenje lastnih spominov. Čar prostora. Glasbe. Vonja. Navdušenje nad mladimi igralci. Poklon Barbi Pii. Vedno znova očaraš in ganeš. Hvala ti. Za lepši svet. Da ga osmišljaš!
  • Krasna predstava. Čestitke vsem srčnim in pogumnim mladim za vaše izkušnje in prenos, glas vaših misli in tudi prednikov. Ne pozabite teh občut6kov, misli, želja, hrepenenj,… tudi, ko boste starejši in vpeti v vsakodnevne obveznosti. Spodbujajte en drugega in ostale okoli vas, da vidijo svet s srcem, kot vi. Čestitke vsem ustvarjalcem. Odlično izbran prostor, vonjave, glasba, scena.
  • Predstava mi je res odprla pogled na svet v katerem smo. Bile mi je zelo všeč. Za svet v katerem smo si lahko le želimo, da se izboljša, saj zaenkrat kaže le še navzdol.
  • Unikatno, edinstveno, super, drugačno. Zelo mi je bila všeč scena celotne predstave. Vsaka soba je izražala posameznika in njegov delček razmišljanja, ki ga je delil. Celotna knjižnica z lučkami, ki so osvetljevale pot v temi. Razmišljanja in zgodbe, ki ste jih povedali…zelo sem uživala.
  • Predstava je ustvarila lep, melanholično začaran trenutek, ko začneš razmišljati, oziroma si končno vzameš čas, da bi razmislil o svojih spominih, o že slišanih zgodbah svojih sorodnikov in konec koncev o sebi. Igralci so nas mojstrsko prevzeli s svojimi pripovedovanjem in jim zato iskreno čestitam.
  • Hvala za vašo iskrenost, za vašo srčnost, za vašo toplino, zavaš optimizem, zaradi vas bo tudi naša prihodnost lepša, saj v kozmos vnašate mir in upanje.
  • Fasciniran sem nad vašo odprtostjo, da kljub zelo osebnim izkušnjam, ki jih delite s publiko lahko nastopite pred domačim občinstvom, ki vas pozna. Za to je potreben pogum. Bil sem ganjen… zares lepo je videti, slišati, …čuteče razmišljajoče mlade ljudi, ki jim ni vseeno za svet, ki nas obdaja, odnose, ki jih gradimo. Verjemite v dobro do zadnjega diha!!!!
  • Lepa predstava, ki sili k razmišljanju. Vsi nastopajoči ste lahko ponosni nase, ker znate tako na dober način poslušalca ustaviti, da se zare vase in išče stik s sabo in svetom, ki hiti, hiti… in se včasih vprašaš kam, kam, kam? Hvala, bil je en lep večer, ki mi bo ostal v lepem spominu. Pa še nekaj, vem, da imam nečakinji Miji, še veliko povedati..
  • Izredno dobra predstava. Vsa pohvala mladim ustvarjalcem . če bodo v življenju de3lovali tako kot so danes pripovedovali zgodbe in z njimi svoja doživetja, sem vesela, da obstajajo med mladimi takšni kot ste vi. Živite s spomini na svoje prednike, spoštujte njih in svoje strašte in želim, da to predate naprej svojim potomcem. Tudi, če vas je malo tako razmišljujočih, pogumno naprej v ta svet, poln krutosti.
  • Všeč mi je bilo odpiranje pomembnih vprašanj nepomembne teme, o katerih bom še veliko razmišljala. …Všeč mi je bila sproščenost in udobje vseh postaji, i so dopuščale, da si se lahko zatopil v svoje misli.
  • … Mislim, da bi vsak moral vsaj enkrat v življenju na tak dogodek, ker se mi zdi pomembno, da vsak pri sebi razmisli o nekih problematikah
  • Ogledano me je nagovorilo in me spodbudilo k razmišljanju. Všeč mi je, da smo na vsako postaji dobili priložnost za vpogled vase, saj se mi zdi, da smo ljudje dandanes preredko sami s svojimi mislimi. Skozi preproste, vsakdanje zgodbe smo lahko poglabljali svoja razmišljanja, prepričanja, odnose hvala sodelujočim za to priložnost in izkušnjo. Zlati ste.
  • Menim, da v življenju največ štejejo nematerialne dobrine in odnosi in da se o življenju in svetu največ naučimo s spoznavanjem različnih ljudi in njihovih zgodb ter izkušenj.
  • Predstavo sem si ogledal že drugič in mi je bila še bolj všeč, »iskalci« so bili še bolj prepričljivi…Zelo prijetna miselna, umetniška in tudi senzorična izkušnja!
  • Rad imam dobre zgodbe in ustvarjalci predstave ste jih dostavili, pri tem ste super vkomponirali tudi prostorske možnosti naše knjižnice. Z veseljem pridem še na kakšno predstavo.
  • Originalna ideja, samo različno prepričljivi akterji. Mogoče so pasaže za kakšno minuto prekratke, saj se debata ni mogla razviti. Drugače pa vse pohvale!
  • Hvala za lepo predstavo. Uživala sem, v možganih in duši se je utrinjalo… igralsko in režisersko na zelo visokem nivoju. Predstava, ki bi se mirno lahko odvijala v vsaki gledališki hiši…
  • Nevsiljivo in nežno poseže v človekovo razmišljanje o lastni in družbeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Osvežujoče, intimno, navdihujoče.
  • Zavedati se moraš, da je v tebi del tvojega dedka, tvojega oče3ta in mame. Najdi vse dobro vseh in uporabi vse dobro v nadaljnjem življenju. Vedno išči prijatelje, lažje je prijatelje pogledati v oči kakor sovražnika.
  • Predstava, ki bi jo gledal in doživljal znova in znova. Odlična mladinska novomeška zasedba, ki te sezuje in ti da misliti o smislu na različnih področjih.

Trubarjeva hiša literature, Ljubljana, 26. in 27. december 2022

 

Iskalci smisla: Jurij Dović, Amika Zoja Jelič, Mija Kramar, Lovro Mirtič, Lana Traven

Prizori so nastali na podlagi vprašanj do izhodiščnih tematik projekta

Koncept/režija/več čutna okolja: Barbara Pia Jenič

Zvočni učinki: Peter Penko

Svetovalka za kostume: Tina Kolenik

Svetovalka za pripoved: Ana Duša

avtorica naslovne fotografije: Anastasiya Lobanovskaya

Varovanje in tehnična izvedba: Bat*man

Izhodišča:

  • Viktor Frankl: Kljub vsemu reči življenju da, Volja do smisla in druge
  • Naomi Klein: Doktrina šoka (knjiga in film)
  • Margarethe von Trotta: Hannah Arendt (film)
  • Hannah Arendt: Izvori totalitarizma

Opomba: scenografija se spreminja glede na prostor gostovanja, zato so na fotografijah različni prostori.

REFLEKSIJE OBISKOVALCEV
  • Občutek, da v tej razčlovečeni družbi nisem s svojimi občutki sama. Samo govorimo ne o tem. Ne poznam sosedov, kaj je skupnost so me danes spomnili. Lepo, tole bo še dolgo odmevalo…
  • Prvič sem na taki predstavi in moram priznati, da so občutki neverjetni. Skozi vaše zgodbe, se človek zamisli, koliko se je svet v kratkem času spremenil – na slabše. Vrednote , kot so spoštovanje, solidarnost, ljubezen, izginjajo iz sveta. Razen, če se ne zgodi nekaj prelomnega, se naši civilizaciji ne kaže nič dobrega.
  • Najbolj relatiable predstava, ki sem jo gledal. Povezava preteklosti prihodnosti in sedanjosti združena z nostalgijo in skrbjo. Lovro: Brezbrižnost se po mojem mnenju v zlo spremeni, ko se um zaveda da so z dejanji lahko oškodovana tvoja čustva in jih iz dela zavestno umakneš.
  • Ali živim polno in izpopolnjeno? Ali sem našla svoj smisel? Kaj sploh lahko spremenim, da bi bil svet lepši? Ali je treba ukrepati takoj, ko se problem pojavi in vzpostaviti dialog , da se problem reši? Noč bom namenila razmišljanju…
  • Že po prvem prizoru sem vedel, da bom o predstavi razmišljal to isto noč.
  • Predstava me je senzibilizirala. Ti mladi ljudje s svojimi zgodbami so bili tako iskreni in avtentični, da znajo odpreti srce in um. Teme so človeške, na koncu sem na robu solz, kot da sem šla skozi nekakšen notranji proces odpiranja. Tak občutek ne manjka le v svetu, kar so vsi, vsak na svoj način, poudarili in odprli. Tak občutek manjka tudi v gledališču. Hvala za to gledališko, človeško izkušnjo. V.
  • Hvala vam za podarjen večer, za stik z globino duše in srca. Za skupnost, ki sem jo začutil.
  • Pristno, tankočutno, srčno, toplo, ljubeče. Dotik človečnosti in človeškega, ki odpre srce. Polet duše v prostranstvo svobode. Hvala za predragoceno in redko izkušnjo pristnega sobivanja. Srečno vsem.
  • Cenim elemente človeškosti in vključenosti v zgodbe in s tem tudi v prizore. Vse skupaj deluje blj človeško ker temelji na izmenjavanju mnenj in vtisov o svetu in družbi, mogoče se me je prav zaradi tega dotaknila na drugačen način kot večina gledaliških predstav.
  • Prav vsak dan se sprašujem o natanko teh stvareh, ki ste jih danes pripovedovali. Upam, da o njih razmišlja še mnogo drugih okoli mene.
  • Glede na to, da sem predstavnik starejše generacije, lahko rečem, da sem vesela, ker sem danes spoznala da obstaja upanje za ta naš svet. Vse teme, ki so jih danes odprli mladi, kažejo na to, da o tem razmišljajo veliko in da iščejo rešitve.
  • Hvala čudoviti ustvarjalci te predstave, za to črvino v času in prostoru, ki me je odnesla tam, kjer si, kot kaže (ali pa si morda domišljam), vsi želimo biti. K sebi, tam kjer so odnosi iskreni, tam kjer se počutimo varne in sprejete.
  • Dejansko je predstava pokazala, da je v vsakem od nas nek čustven manko, ki nas vzpodbuja k iskanju smisla – najsi so to spomini na lepe trenutke, iz preteklosti, na iskanje lepote v umetnosti ali skupnosti, v vsakem primeru se nas ta čustveni manko dotakne, prav s pomočjo senzoričnega gledališča… da na nezavedni ravni stopimo v stik s samim sabo in tem, kar nas osmišlja…
  • Predstava mi je dala misliti, da v življenju marsikdaj, zamudim tiste drobne trenutke, ki sprva zgledajo malenkostni, a so v resnici ravno ti trenutki tisti, ki gradijo temelj mojega življenja in dajejo smisel moji zgodbi. Priznam, da te trenutke premalo cenim in se prepogosto niti ne zavedam, kako pomembni so.
  • Izredno sem užival v vseh postajah predstave. Dotaknila se me je iskrenost in neposrednost mladih igralcev, v vsako zgodbo sem se zlahka vživel in jo primerjal s svojimi osebnimi spomini. Zelo prijetno je bilo tudi »domače« vzdušje – niti za trenutek nisem imel vtisa, da sem v »ustanovi«…
  • Vsak od vas mi je postavil ogledalo predse in mi postavil pomembna vprašanja, o katerih bom še dolgo razmišljala. Ste bili kot ogromen topel intimen objem, ki me je potolažil in dal upanje, da »ljudje« še obstajajo, da nisem sama… Preplavila so me razna čustva, tudi melanholija, in bom od tukaj odšla definitivno kot spremenjena oseba. Hvala, da ste bili del mojega razvoja, del mojega življenja, del spoznavanja same sebe. Po vaši predstavi si želim bolj dati poudarek na skupnosti, ljudeh, odnosih, intimnosti, iskrenosti, človečnosti… Postaviti si bol pomembne vrednote kot jih imam zdaj.  Želim, da veste, da je to kar delate zelo pomembno.
  • Odprla so se mi nova vprašanja, kaj jaz lahko naredim, kaj jaz lahko spremenim, kje lahko v družbo bolj prispevam. Hvala vam, ker je predstava narejena tako pristno in iskreno. Zelo potrebno je nekaj takega v današnji družbi. Je potrebno odpreti vrata čez katera nas je včasih strah iti, opogumiti se in narediti korak.

MEDIJSKE OBJAVE IN KRITIKE

»Iskalci smisla« nas nehote opomnijo na občutek navidezne izbire, ki jo imamo v današnji družbi – po eni strani nam prav politični sistem demokracije in občutek brezmejnosti interneta dajeta vedeti, da imamo iz dneva v dan na voljo številne možnosti in izbire ter da je od nas samih odvisno, na katero stran bomo nagnili tehtnico življenjskih odločitev. Pa je v resnici tako? “Mar ne podcenjujemo na eni strani moči družbenega (geopolitičnega) vpliva, na drugi pa kompleksne prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na vsakdanje življenje posameznika? Ob zgodbah, ki nam jih s pretanjeno subtilnostjo predajajo v naročje, se lahko vprašamo tudi: Ali res lahko komu dejansko pomagam, ko je v težavah? Ali lahko nekoga povrnem v življenje že zgolj z obujanjem spominov? Kako ponovno obuditi katarzično moč skupnosti? Kako se s konkretnimi primeri iz dneva v dan boriti proti banalnosti zla? Kako povrniti smisel skozi terapevtsko moč umetnosti?” /…/ Vonji delujejo kot spremni tekst z označevalci, ki ustrezno podčrtujejo videno in slišano ter obenem nadgrajujejo obstoječi material z novimi sugestijami in pomeni.” Osmišljanje nesmisla ali kako na inovativen način poiskati izhod iz labirinta Miša Gams, NEODVISNI teritorij sodobnih scenskih umetnosti, 23. decembra 2022

 

“V iskanju smisla je privlačna, celostna in prijetna izkušnja, ki tolaži in spodbuja obiskovalca, da za nami odraščajo razmišljujoči posamezniki, ki jim ni mar le zase, temveč tudi za bližnje.”     V svetovjih iskanja, kritika Kaja Novosel, Portal Kritika Sigledal, 2. december 2022

 

“Naše želje so pomembnejše od nujnih potreb drugih. Ta neoliberalizem, ta samopromocija in samouresničevanje, ta jazjazjaz… to je šlo preko vseh mej. Namesto kamina je televizor, namesto družine je služba, namesto prijateljev so terapevti ali internet. Namesto igrišč in dreves so trgovski centri in luksuzna stanovanja, prazna. Mislim da je umetnost poslednji prostor svobode, kjer lahko odpiraš stališča in vprašanja, kjer se lahko dotikaš teh prikritih in nevidnih plasti tesnobe, ki legajo na nas in se nam zažirajo v pore duha. /…/ Brez umetnosti in kulture je družba brez smisla po mojem mnenju, tako kot posameznik brez ljubezni.” Jaz jaz jaz to je šlo prek vseh mej, Barbara Pia Jenič, sprašuje Urša Krišelj Grubar Revija Jana, 29. november 2022

 

Spletni priročnik “Dobre prakse” Mlado gledališče FBS

Najava gostovanja v sklopu Mladega gledališča Festivala Borštnikovo srečanje

FB najava Festival Borštnikovo srečanje

FB dogodek Festival Borštnikovo srečanje

Oddaja Brez panike, prispevek o predstavi V iskanju smisla na 26’18”, Vaš kanal, TV Novo mesto, 21. april 2023

Nejc Jordan: V iskanju smisla, Zavod Novo mesto, spletna stran, refleksija o predstavi

Mija Kramar: Trenutek, ko moraš izpustiti, Pia Prezelj, Delo, Rubrika Mlado pero, 29. november 2022

Senzorium ponuja iskanje smisla, najava dogodka Dnevnik 21. november

V iskanju smisla, Kulturni bazar, najava

V iskanju smisla, Sigledal portal, objave o dogodku

Projekt je nastal ob finančni podpori Mestne občine Ljubljana in Mladinskega centra Oton Novo mesto

Premiera: 26. november 2022, Trubarjeva hiša literature Ljubljana

Ponovitve Ljubljana: 27. november of 11h in ob 19h

Ponovitve Novo Mesto: 25. in 26. marec ter 8. in 9. april 2023

Ponovitve Maribor: 22. in 23. maj, Borštnikovo srečanje, Mlado gledališče

Ponovitve Ljubljana 10. in 11. december 2023

O več čutnih pristopih:

“Senzorične oblike gledališča odpirajo gledalcu mejna področja zaznavanja, ki so neznana, a hkrati privlačna in izjemno inspirativna. Če teoretičarka sodobnega gledališča Susan Broadhurst ta tip umetnosti označi kot ploden kaos in rodoviten nič, skladišče možnosti, to sami razumemo kot gledališko izkušnjo, ki tokrat skozi fenomen čuta vonja proizvede  nove, mejne entitete, ki niso ne tu ne tam, so ujete med položaji, poudarjajo telesno in htonično, eksperimentiranje. /…/ Če je senzorialno gledališče Barbare Pie Jenič nastalo kot nadaljevanje metode maga tega gledališča, kolumbijskega režiserja Enriqueja Vargasa in njegove skupne Teatro de los Sentidos, delujoče v Barceloni, se je v zadnjih dveh desetletjih razvilo v gledališče, ki občinstvu ponuja neverjetno, neuokvirjeno, avtentično zaznavo in užitke, gledališče, ki v posebni, neponovljivi izkušnji tako za gledalce kot izvajalce, povzroči spremembo njihovega zaznavanja in dojemanja resničnosti, samih sebe in drugih. Računa na sprožitev spremembe gledalčevega dojemanja resničnosti, ki se dogaja skozi estetiko čutov. Toda ta estetizirana govorica spregovarja tudi o tukaj in zdaj, naši sedanjosti, ki se ogleduje v preteklosti.” Tomaž Toporišič o senzorialnem jeziku za predstavo Dišeče skrivnosti 2021