Za film Kresnik: ognjeno izročilo, ki ga je režiral David Sipoš, smo zasnovali interdisciplinarni dogodek v sodelovanju z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič, katerega konceptualno izhodišče je temeljilo na čutni antropologiji in etnologiji rituala kresovanja. Dogodek je bil zamišljen kot sinestetična priprava na filmsko izkušnjo, kjer vonj ni deloval zgolj kot spremljevalni element, temveč kot primarni medij vstopa v simbolni in kolektivni imaginarij praznika Kresnika.
V zatemenjenem prostoru dvorane smo rekonstruirali olfaktorno krajino, značilno za čas poletnega solsticija v Sloveniji. Kresovanje, povezano s praznikom sv. Janeza Krstnika (24. junij) in predkrščanskimi plastmi mitološkega lika Kresnika, v etnološkem smislu predstavlja prehodni ritual, umeščen v liminalni čas najdaljšega dneva v letu. Njegova simbolika je tesno prepletena z ognjem kot očiščevalnim in varovalnim elementom, z rastlinsko magijo (npr. nabiranje kresnih zelišč, kot so šentjanževka, pelin in praprot), ter z obrednimi dejanji, kot so preskakovanje ognja, petje kresnih pesmi in vaško skupnostno zbiranje.
Vonjave, ki smo jih vpeljali v prostor, so bile skrbno izbrane na podlagi etnografskih virov in terenskih zapisov o kresnih praksah: dim bukovega lesa in smrekove smole kot evociranje vaških kresov, vonj sveže pokošene trave in sena kot označevalec poletne agrarne krajine, ter aromatični poudarki kresnih zelišč, ki so v ljudskem izročilu nosila apotropejsko in zdravilno funkcijo. Ti olfaktorni elementi so bili antropološko umeščeni kot nosilci kolektivnega spomina in intergeneracijskega prenosa izkušenj.
Obiskovalci so tako vstopili v vizualni svet kresovanja najprej skozi vonj – skozi tisto dimenzijo zaznave, ki je nevrobiološko in kulturno najtesneje povezana s spominom in afektom. Vonj je deloval kot sprožilec reminiscenc, kot most do otroških izkušenj kresov, skupnostnega petja in nočne svetlobe ognja. Olfaktorno plast smo prepletli z zvočno krajino: z večglasnim petjem APZ, z napevi, ki temeljijo na motiviki kresnih pesmi, ter z zvočnimi teksturami ognja in nočne narave. S tem je bila ustvarjena veččutna matrica, v kateri so se prepletali vid, sluh, vonj in telesna prisotnost.
Celotna imerzivna izkušnja je delovala kot ritualni prag – kot sodobna rekontekstualizacija iniciacijskega momenta, ki je obiskovalce pripravila na vstop v filmsko pripoved. Film se tako ni začel zgolj kot projekcija podob, temveč kot nadaljevanje že vzpostavljenega čutnega in simbolnega polja. Gledalci so v vizualni del filma vstopili z aktiviranimi spominskimi plastmi in z odprtimi čuti, kar je omogočilo globljo recepcijo mitskih, etnoloških in kolektivno-identitetnih razsežnosti kresovanja.
