Za senzorialni jezik je značilen svojstven pristop do občinstva – senzibilen, čuječ in buden. Interakcija z njim je vzpodbujena organsko, spontano, obiskovalca ne izpostavlja pred drugimi. Preizkušali so ga v različnih kulturnih, geografskih okoljih in v sodelovanju s številnimi sodelavci po vsem svetu. Razvoj senzorialnega jezika v Sloveniji je postopen, počasen, a vztrajen. Uvajanje čutne poetike v umetnost in kulturo je inovacija, ki potrebuje prostor, čas in podporo za vključevanje in razvoj. Ljudje smo razumska, čutna in čustvena bitja. Senzorialni jezik lahko ponudi organske načine potopitve, ki bodo nujno potrebna dopolnitev digitalnim, hologramskim, virtualnim in drugim simuliranim tehnološkim okoljem, v kakršna nas bo popeljala prihodnost.
»Knjiga Barbare Pie Jenič je referenčno znanstveno delo, ki bo uporabno hkrati kot učbenik za študij (zlasti za različne smeri na področju uprizoritvenih umetnosti, pa tudi sociologije, etnologije, antropologije in kulturologije), kot priročnik za ustvarjalce raznovrstnih uprizoritvenih praks, obenem pa tudi kot knjiga za strokovno in širšo zainteresirano javnost. (…) Med potencialne bralce je mogoče uvrstiti tudi snovalce programov v pedagoških dejavnostih in različnih kulturnih ustanovah (knjižnicah, galerijah, muzejih, gledališčih in drugod), ki bodo v elementih senzorialnega jezika prepoznali možnosti za obogatitev svoje ponudbe, celostni nagovor svojih občinstev, pa tudi njihovo razširitev med nove kroge uporabnikov.« (Iz recenzije prof. dr. Barbare Orel, AGRFT)
